Strahovi so del življenja – kdaj pa je vendarle dobro poiskati pomoč?
Strah je naraven in vsakdanji del človeškega življenja. Pomaga nam, da se zaščitimo, pripravimo svoje telo in misli na izzive in se iz izkušenj učimo soočati ter reševati probleme. V različnih razvojnih obdobjih se strahovi pojavljajo v različnih oblikah in intenzivnostih in mnogi med njimi so povsem običajen del razvoja. To, kako intenzivno reagiramo v situacijah, ki sprožijo čustveni odziv strahu, je v zgodnjih razvojnih obdobjih v večji meri odvisno od našega temperamenta, kasneje pa vse pomembnejši postanejo tudi odzivi okolice in izkušenj.
V zgodnjem otroštvu – predšolskem obdobju so pogosti strahovi pred ločitvijo od staršev ali drugih za otroka pomembnih oseb, na katere je navezan. Predšolski otroci se pogosto bojijo neznancev, teme, neviht ali čudnih oz. intenzivnih zvokov. Otrok, ki se oklepa mame, ko mora vstopiti v igralnico v vrtcu, ali pa se ponoči prebudi zaradi “pošasti pod posteljo”, doživlja to, kar je in bo večina otrok vsaj enkrat občutila. Takšni strahovi so povsem normativni, navadno pa počasi izzvenijo, saj otrok z dozorevanjem v ugodnih okoliščinah pridobiva vse bolj stabilen občutek varnosti in razumevanja sveta ter ljudi.
V šolskem obdobju se strahovi pogosto premaknejo v socialno okolje. Šolarji se lahko bojijo, da jih bodo sošolci izključili, da bodo naredili napako pri predstavitvi ali da bodo razočarali učitelja oz. starše. Ti strahovi so povezani z razvojem samopodobe in občutljivostjo za mnenje drugih.
V mladostništvu so zelo običajne skrbi, povezane z identiteto, prihodnostjo, telesom in odnosi. Mladostniki in mladostnice se sprašujejo, kdo so, kam spadajo, katerim trendom in idejam slediti in, kako bo to sprejeto s strani vrstnikov. Glede na to, da se večina mladostnikov šola, niso redki tudi strahovi, povezani s tem, kako bodo opravili pomemben izpit, zato se morda težje zberejo. Povsem običajno je tudi, da pred simpatijo, ki jo zagledajo na šolskem hodniku, ali pa pred prvim zmenkom čutijo ne le metuljčke, ampak vozle v trebuhu. Tudi teh nekaj primerov kaže na povsem običajno doživljanje normalne stopnje tesnobe – ta lahko pomaga, da se pripravijo in zberejo ter soočijo z izzivi.
V odraslosti se strahovi pogosto nanašajo na odgovornost, delo, zdravje, finančno stanje, starševstvo ali izgube. Skrbi glede tega, ali bomo zmogli vse obveznosti in imeli dovolj sredstev za nakup šolskih potrebščin ali novega hladilnika, saj je stari tik pred tem, da se pokvari, ali bomo dovolj dobri starši, ali se bo zdravstveno stanje izboljšalo, so vse naravni del življenja. Kadar pa skrbi postanejo stalne, pretirane ali ovirajo spanje, koncentracijo in vsakodnevno delovanje, govorimo o anksioznosti, ki presega običajne meje.
Pomembno: imeti strahove ne pomeni biti “preveč občutljiv” ali “šibek”.
To, da nas je strah je znak, da nam je nekaj pomembno. Kadar strahovi, tesnoba in visoka zaskrbljenost ne popuščajo, se telesno in miselno počutimo izčrpane ali se zaradi skrbi izogibamo običajnim dejavnostim oz. jih le stežka opravljamo, pa je dobro poiskati strokovno pomoč. S pravo podporo se lahko naučimo, kako razumeti svoje strahove, jih ublažiti in jih s soočanjem in novimi izkušnjami spremeniti v vir notranje moči.