Vsi ljudje – otroci, mladostniki in odrasli se znajdemo v obdobjih otožnosti, žalosti, pomanjkanja energije ipd. Teh doživljanj in čustvenih stanj, ki običajno ne trajajo dolgo ter minejo sama od sebe, ne imenujemo depresija. Če opisane težave trajajo dlje časa ali se celo poglabljajo, ob tem pa na primer pričnemo opuščati dejavnosti, ki so nam prej nudile zadovoljstvo ali pa pričnemo izgubljati občutek smisla prihodnosti, pa je potrebno oceniti, ali morda govorimo o pomembnih razpoloženjskih težavah ali celo depresivni motnji. Depresija oz. depresivna motnja v otroštvu in mladostništvu je ena najpogostejših duševnih motenj in lahko pomembno vpliva na otrokovo čustveno, socialno in kognitivno funkcioniranje. V nasprotju z dolgo sprejetim prepričanjem, da mlajši otroci ne morejo biti depresivni, danes vemo, da temu ni tako, saj jo lahko prepoznamo in jasno opredelimo, pa tudi učinkovito zdravimo tudi pri otrocih, ne le mladostnih in odraslih.
Zakaj pride do razvoja depresivne motnje?
Enoznačnega in popolnega odgovora na to vprašanje danes še ne poznamo. Vemo, da na razvoj depresivne motnje vpliva kombinacija cele vrste bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov, zato tudi pomemben del zdravljenja temelji na vplivanju na te dejavnike tveganja, pa tudi zaščitne dejavnike. Nekateri od dejavnikov tveganja so: dolgotrajna izpostavljenost stresu, težave v šoli in v vrstniški skupini, težavni družinski odnosi, negativna samopodoba, perfekcionizem ipd., zaščitni dejavniki pa so na primer topli in stabilni odnosi v družini in širše, zadovoljujoči prijateljski odnosi, ustrezno samozaupanje, učinkovite strategije spoprijemanja s stresi, podpora v šoli itn.
Najpogosteje do razvoja depresivne motnje, kljub prisotnim dejavnikom tveganja, ne pride kar samo od sebe, temveč so pri tem pomembni sprožilni dejavniki oz. sprožilci, zaradi katerih je v nekem obdobju življenja zmožnost posameznika za soočanje in obvladovanje presežena. Nekateri najpogostejši sprožilci so na primer stresni dogodki, kot je ločitev staršev, izgube, konflikti z vrstniki, učitelji, večje spremembe, kot je selitev ali sprememba šole, pa tudi bolezni.
Kako se depresivna motnja kaže v različnih starostnih obdobjih?
Depresija se v različnih starostnih obdobjih kaže z nekoliko različno klinično sliko. Tako so pri otrocih do 12. leta, ki neredko težko jasno sami opredelijo to, kako se počutijo in kakšno je njihovo razpoloženje, simptomi depresije kažejo v obliki somatskih pritožb (glavoboli, bolečine v trebuhu, utrujenost). V ospredju so pogosto tudi vedenjski simptomi (razdražljivost, frustriranost, umik, prekinitev dejavnosti). Kažejo se lahko tudi nekateri strahovi, na primer pred odsotnostjo staršev, ki lahko vodijo v manj zrelo odvisnost od staršev tudi v situacijah, ki jih je otrok pred tem zmogel obvladovati povsem samostojno. Pri otrocih do 12. leta se lahko poslabša tudi njihova šolska uspešnost, saj se pojavijo težave z miselno koncentracijo in zmožnostjo učenja.
Pri mladostnikih v obdobju od 13. do 18. leta je klinična slika depresije v veliki meri podobna tisti, ki jo lahko vidimo pri odraslih. Poročajo o žalosti, nihanju razpoloženja in občutkih sramu in slabe vesti, izgubi veselja – tudi do stvari, ki so jih prej morda zelo veselile, o brezvoljnosti, pesimizmu in brezupu glede prihodnosti, glede sebe pa se pogosto pojavljajo občutki ničvrednosti in neljubljenosti. Telesni simptomi običajno vključujejo utrujenost, ki se je kar ne morejo znebiti, težave s spanjem (pretirano spanje in stalna zaspanost ali pa težave z uspavanjem oz. spanjem), spremeni se tudi tek. Pojavi se lahko tudi samopoškodovalno vedenje, lahko tudi samomorilne misli in dejanja.
Ne glede na to, da opisani znaki in simptomi pomenijo za mladostnika pomembno odstopanje od siceršnjega funkcioniranja, je lahko s strani okolice depresija neprepoznana oziroma napačno pojmovana kot običajna najstniška faza.
Prisotnost depresivne motnje lahko pomembno vpliva na šolsko udejstvovanje, uspešnost, pa tudi na splošno na področje socializacije. Ob težavah s koncentracijo in pozabljivosti se zaradi upada volje in morda tudi izostankov iz šole pogosto slej ko prej pojavi padec šolskega uspeha. To je pri vseh otrocih in mladostnikih, posebno pa pri tistih, ki so ob tem morda perfekcionistični in vajeni dosegati visoke uspehe, lahko dodaten udarec njihovi samopodobi. Upade tudi motivacija za udejstvovanje v različnih izvenšolskih dejavnostih, pa tudi za aktivnosti, ki jih otroci mladostniki običajno najbolj želijo in cenijo, pa tudi razvojno zelo potrebujejo – druženje z vrstniki. Posledično lahko postane vzdrževanje obstoječih in sklepanje novih prijateljstev zelo ovirano. Pričakovanjem in pritiskom okolice v zvezi z aktivacijo in opravljanjem vsakdanjih obveznosti se predvsem mladostniki z depresivno motnjo neredko odzovejo z odporom, občutkom, da jih nihče ne razume, pojavijo se lahko konflikti z avtoritetami, vse to pa lahko vodi v vse večji umik in izolacijo.
Staršem drugim v otrokovi, predvsem pa mladostnikovi okolici je pogosto težko prepoznati depresijo in jo morda razumejo kot izraz lenobe in kljubovanja. Neredko se tudi med staršema depresivnega otroka lahko zaradi občutkov nemoči, napačnega ali različnega razumevanja težav ter načinov pomoči, pojavijo konflikti. Zato je pomembno, da starši poskušajo poiskati pomoč, ki je na voljo, tako pri otrokovem ali njihovem osebnem zdravniku, v šolski svetovalni službi ali strokovnjakih s področja duševnega zdravja, saj bodo tako lažje razumeli, kaj se dogaja otroku, ga ustrezno podpirali in mu bodo ob strani pri zdravljenju, če bo to potrebno.
Pomoč oz. zdravljenje depresivne motnje pri otrocih in mladostnikih
Pred odločitvijo glede načina pomoči otroku ali mladostniku ki je depresiven, je vedno potrebna celostna klinična ocena, ki nam poda informacije o vrsti in resnosti težav, oviranosti v vsakdanjem življenju in izpolnjevanju razvojnih nalog, pa tudi o mnogih dejavnikih, ki vplivajo na težave. Na podlagi ocene se odločimo za individualen pristop, prilagojen posamezniku in njegovi življenjski situaciji, pri otrocih in mladostnikih pa moramo biti pozorni tudi na njegovo starost oz. razvojno raven in terapevtske pristope prilagoditi njegovim oz. njenim željam, pričakovanjem in ciljem. Z dokazi podprti psihoterapevtski pristopi so individualna psihoterapija (kognitivno-vedenjska in interpersonalna) ter sistemska družinska terapija, v primeru zmerne do hude depresivne motnje pa je pogosto še pred začetkom psihoterapije potrebna tudi medikamentozna terapija.
Kognitivno-vedenjska terapija je dokazano najbolj učinkovita metoda zdravljenja pri blagih do zmernih stopnjam depresivne motnje. V njej poleg učenja bolj realističnega, dejstvom prilagojenega načina razmišljanja o sebi, svetu in prihodnosti vključuje zelo pomembno komponento vedenjske aktivacije, ki je izjemno pomemben del zdravljena depresije tudi pri otrocih in mladostnikih. Vedenjska aktivacija izhaja iz ideje, da depresivni posameznik pogosto prične vse bolj opuščati dejavnosti, tudi tiste, ki so mu oz., ji prej nudili ugodje, zadovoljstvo in bili vir občutkov doseganja. To le še krepi depresivnost, saj občutki zadovoljstva začnejo iz življenja izostajati in na ta način je sklenjen začarani krog, v katerem pasivnost vodi v nižanje razpoloženja, to pa le še krepi pasivnost oz. umik. Cilj vedenjske aktivacije je krepitev občutkov doseganja, zadovoljstva in smisla, s tem pa tudi razpoloženja preko postopnega uvajanja (ponovnega) udejstvovanja v za posameznika pomembnih, prijetnih in strukturiranih dejavnostih.
Pri pomoči depresivnemu otroku ali mladostniku se v sistem pomoči – če na to pristanejo starši in mladostnik, pogosto vključi tudi šolske svetovalne delavce. Ker imajo depresivni otroci in mladostniki pogosto podrte mnoge pomembne dnevne rutine, je ključnega pomena tudi ponovno vzpostavljanje le-teh, skrb za urejen ritem budnosti in spanja ter skrb za zdrav, aktiven stil življenja. Z ustreznim, individualiziranim in z dokazi podprtim pristopom ter podporo ima večina otrok in mladostnikov z depresijo zelo dobre možnosti za okrevanje in zdravo čustveno ter socialno rast.