Anksioznost
Vsi smo kdaj prestrašeni, zaskrbljeni in napeti. Strah je povsem običajno človeško čustvo in ima tudi pomembne varovalne funkcije, saj nas obvaruje pred dejansko nevarnimi situacijami. Pri anksioznosti oz. tesnobi gre za to, da situacijo v kateri se znajdemo, ocenimo kot nevarno ali ogrožajočo, čeprav ta sama po sebi resnično največkrat ni nevarna, je pa naše počutje v njej neprijetno, kot da bi nas zares ogrožala. Anksioznost je nekaj, kar doživljamo vsi – otroci in mladostniki, pa tudi odrasli – gre za občutke strahu, zaskrbljenosti ali napetosti, tesnobe, ki so povsem običajen del življenja. Problematična ta doživljanja postanejo takrat, kadar se pojavljajo v objektivno nenevarnih situacijah, so intenzivna, trajajo dlje časa, pogosto tudi že samo ob misli na situacijo, ki jo ocenjujemo kot nevarno. S tem nam otežujejo vsakdanje delovanje na različnih področjih, predvsem ko ne moremo početi stvari, ki bi jih morali oz. si jih želeli, ali pa zaradi anksioznosti počutimo prisiljene početi nekatere stvari, da bi se zaščitili pred ocenjeno nevarnostjo.
Pri mlajših otrocih se anksioznost pogosto kaže kot telesno neugodje (bolečine v trebuhu, glavoboli), težave pri ločevanju od staršev, strah pred šolo ali težave pri uspavanju. Pri mladostnikih pa se anksioznost lahko tudi skriva za razdražljivostjo, umikanjem, perfekcionizmom ali pretirano obremenjenostjo s prihodnostjo.
Pomembno se je zavedati, da anksioznost ni znak šibkosti, temveč odziv na zaznano nevarnost – tudi če ta nevarnost ni dejanska. Z razumevanjem, potrpežljivostjo in pravočasno podporo lahko otroku ali mladostniku pomagamo, da razvije zdrave in učinkovite strategije spoprijemanja in obvladovanja. Če torej pri svojem otroku ali sebi opažamo, da anksioznost traja dlje časa ali vodi v omejitve v vsakodnevnem življenju, je priporočljivo poiskati pomoč (npr. v šolski svetovalni službi, pri osebnemu zdravniku ali psihologu).
Kako anksioznost razložiti mlajšim otrokom (6–10 let)
»Včasih nas je lahko česa strah – mogoče teme, duhov, testa v šoli, obiska zdravnika ali laboratorija, da se bo kaj zgodilo staršem ali da se bomo osramotili pred drugimi. To je čisto normalno. Vsi ljudje kdaj občutimo strah in skrb. Temu rečemo anksioznost.
Anksioznost je kot notranji alarm v telesu, ki se oglasi takrat, ko začutimo, da smo v nevarnosti. Včasih pa ta alarm postane preobčutljiv in se oglasi tudi takrat, ko ni nobene prave nevarnosti – recimo, ko moramo nastopiti pred razredom ali ko gremo k zdravniku.
Ko si anksiozen, te lahko boli trebuh, imaš cmok v grlu, se ti potijo dlani ali imaš občutek, da moraš pobegniti. Pomaga, če o svojih občutkih poveš staršem, učitelju ali komu, ki mu zaupaš. Oni ti lahko pomagajo, da se boš počutil varneje in bolje, če bo potrebno, pa bodo zate poiskali pomoč in skupaj boste lahko anksioznost uspešno premagovali.«
Kako anksioznost razložiti mladostnikom in mladostnicam
Običajno mladostniki in mladostnice že sami precej razmišljajo o svojem notranjem dogajanju in čustvovanju, marsikaj že vedo o čustvih, tudi tesnobi, saj se o tem neredko pogovarjajo z vrstniki in o tem berejo na primer na spletu. Prav zaradi slednjega pa so lahko morda informacije, ki jih imajo s spleta in družabnih omrežij, tudi napačne in izkrivljene, saj so pridobljene iz nezanesljivih in nepreverjenih virov. Ko opazimo, da mladostnik v različnih situacijah izraža zaskrbljenost, strahove, se izogiba določenim dejavnostim, ljudem ali krajem, se je o tem koristno pogovoriti. V prvi vrsti je pomembno, da poslušamo in ne dajemo prehitrih nasvetov ali zagotovil, predvsem pa, da smo radovedni.
Mladostniku ali mladostnici lahko anksioznost razložimo tudi takole: »Vsi včasih občutimo tesnobo – pred testi, nastopi, prvim zmenkom, pomembnimi odločitvami ali pred oz. med težkimi pogovori. To je del življenja. Anksioznost je naravni odziv telesa na stres – kot bi se telo pripravljalo na boj ali beg. V določenih situacijah nam lahko celo pomaga, da smo bolj zbrani in previdni.
Težava nastane takrat, ko anksioznost postane premočna, pogosta ali dolgotrajna – ko začneš pogosto razmišljati o najslabšem scenariju, se izogibaš ali umikaš iz situacij, ki jih v resnici zmoreš, ali te skrbi ohromijo do te mere, da ne moreš več normalno funkcionirati v šoli, med prijatelji ali doma.
Pomembno je vedeti, da z anksioznostjo nisi sam/a. Veliko mladih se spopada s podobnimi občutki. Iskanje pomoči ni znak šibkosti, ampak poguma – pogovor s starši, svetovalcem, psihologom ali prijateljem lahko zelo pomaga. Obstajajo različne in učinkovite tehnike pomoči, ki jih lahko uporabiš za obvladovanje anksioznosti.«
Pri večini anksioznost kljub občasno povečani intenzivnosti ne dosega visoke intenzivnosti, dolgega trajanja in posledične oviranosti, temveč je bolj situacijsko pogojena in povezana z morda začasno povečano količino obremenitev in stresov, pa tudi z novimi situacijami, s katerimi se srečamo tekom razvoja in življenja. Pri določenem delu otrok, mladostnikov/ic in odraslih pa je anksioznost tako intenzivna, da lahko pomembno ovira vsakdanje delovanje na različnih področjih, ne mine sama od sebe in se predvsem zaradi izogibalnih vedenj utrjuje. V tem primeru je morda potreben pogovor s psihologom, ki bo znal oceniti, ali gre morda za prisotnost anksiozne motnje
Najpogostejše anksiozne motnje pri otrocih, mladostnikih in odraslih:
Pri otrocih (približno do 12. leta)
Anksiozne motnje so najpogostejše motnje v duševnem zdravju v vseh starostnih obdobjih. Ključne značilnosti so pretirana in vztrajna zaskrbljenost, strahovi ali izogibanja, ki vplivajo na vsakdanje življenje. Čeprav so simptomi podobni, se značilnosti, npr. vsebina anksioznosti in izražanje razlikujejo glede na starost. V nadaljevanju so na kratko opisane anksiozne motnje, ki se najpogosteje pojavljajo v posameznih razvojnih obdobjih. Če so v besedilu posamezne motnje opisane pri le določenem starostnem obdobju, seveda ne pomeni, da se ne pojavljajo tudi v drugih, so pa v populaciji najbolj pogoste v posameznem obdobju.
Pri otrocih je anksioznost pogosto povezana z razvojnimi fazami in se kaže bolj v telesnih simptomih in znakih (npr. bolečine v trebuhu), z jokom in drugimi izrazi stiske ter vedenjskimi spremembami. Najpogostejše anksiozne motnje v tem razvojnem obdobju so:
- Ločitvena (ali separacijska) anksiozna motnja, za katero je značilen močan strah pred ločitvijo od staršev, bližnjih ali doma. Otrok se zelo težko poslovi, lahko odklanja odhod v šolo ali na dejavnosti brez staršev, težko tudi prenese, če starša odideta od doma na primer po opravkih. Lahko se pojavljajo nočne more, telesne bolečine ali napade hude tesnobe ob ločitvi. Ločitvena anksiozna motnja je značilna predvsem za otroke, lahko pa se pojavi tudi pri mladostnikih.
- Za specifične fobije je značilen prekomeren in trdovraten strah pred določenimi predmeti ali situacijami (npr. živali, teme, višine, voda, zdravniki). Poznamo celo vrsto fobij. Otrok se tem situacijam ali objektom skuša na vsak način izogniti, če pa se znajde v njih, pa se pojavi intenzivna anksioznost. Specifične fobije se lahko pojavijo v kateremkoli starostnem obdobju.
- Otrok s selektivnim mutizmom v določenih družbenih situacijah (npr. v šoli, ali pa z ljudmi izven kroga družine) ne zmore govoriti, čeprav to zna. To pogosto ni upor, ampak posledica močne anksioznosti in sramežljivosti. Selektivni se lahko pojavi v kateremkoli starostnem obdobju, vendar je bistveno bolj pogost v otroštvu.
Pri mladostnikih (12–18 let)
Pri mladostnikih in mladostnicah so simptomi pogosto prepleteni z občutki osamljenosti, perfekcionizmom, identitetnimi vprašanji ali stiskami in pritiskom vrstnikov. Najpogostejše motnje v tem razvojnem obdobju so:
- Socialna anksiozna motnja ali socialna fobija. Pri socialni fobiji gre za strah pred tem, da bi bili osramočeni, presojani ali zavrnjeni. Mladostniki se posledično izogibajo javnim nastopom, dvigovanju rok in spraševanju v razredu, druženju ali temu, da bi pili ali jedli pred drugimi. Socialna fobija se lahko pojavi v kateremkoli starostnem obdobju, vendar je bistveno bolj pogosta v mladostništvu.
- Pri generalizirani anksiozni motnji (GAM) gre za pretirano, stalno zaskrbljenost glede vsakdanjih stvari (šola, prihodnost ali preteklost, zdravje, odnosi). Skrbi so vsiljive in jih je težko nadzorovati, pogosto so prisotni tudi telesni simptomi, kot na primer napetost, utrujenost, nespečnost. GAM se lahko pojavi v kateremkoli starostnem obdobju, vendar je bistveno bolj pogosta v mladostništvu in odraslosti.
- Panična motnja se kaže v obliki nenadnih napadov panike z občutki intenzivnega strahu, mnogimi telesnimi simptomi, kot so razbijanja srca, težko dihanje, omotice, mravljinčenje ter mislimi, da se bo zgodilo nekaj groznega, npr. umrl bom ali pa izgubil/a bom kontrolo. Mladostniki posledično pogosto razvijejo strah pred tem, da se bo napad ponovil, zato so zelo pozorni na telesne znake in se pričnejo izogibati situacijam, kjer bi lahko prišlo do paničnega napada. Panična motnja lahko pojavi v kateremkoli starostnem obdobju, vendar je bistveno bolj pogosta v mladostništvu in odraslosti.
Pri odraslih (18+ let)
Najpogostejše anksiozne motnje oz. motnje pri odraslih, pri katerih je anksioznost pomemben del klinične slike so:
- Generalizirana anksiozna motnja (GAM), kjer gre za vztrajno zaskrbljenost, ki presega realne okoliščine ali običajno vsakdanjo zaskrbljenost zaradi kakšnih neprijetnih dogodkov. Ljudje z GAM skrbijo »ves čas in za vse« ter težko sprostijo svoje misli. Pri njih se pogosto kažejo tudi motnje spanja, utrujenost in razdražljivost.
- Pri panični motnji se dogajajo ponavljajoči se napadi panike brez jasnega sprožilca, pogosto s strahom pred smrtjo ali izgubo nadzora. Ljudje pogosto razvijejo tudi izogibanje določenim krajem (npr. množicam, javnemu prevozu, odprtim prostorom) in so zelo pozorni na spremembe v telesnih občutkih.
- Socialna anksiozna motnja ali socialna fobija pri odraslih je podobna kot pri mladostnikih, a lahko vpliva na delovno učinkovitost, odnose s sodelavci in prijatelji ter kariero. Ljudje s to motnjo se izogibajo sestankom, predstavitvam, dogodkom, ker jih je strah presojanja ali kritike.
- Pri posameznikih s specifično fobijo se kaže intenziven strah pred določenimi stvarmi ali situacijami (npr. letenje, kri, višina, zobozdravnik), ki se jih oseba aktivno izogiba, tudi če to vpliva na kakovost življenja.
- Posttravmatska stresna motnja (PTSM) nastane kot odziv na izpostavljenost travmatičnemu dogodku. Zanjo so značilni vsiljive spomine, nočne more, izogibanje in močne telesne odzive.
- Obsesivno-kompulzivna motnja (OKM) se je v literaturi v preteklosti štela kot anksiozna motnja, saj je anksioznost pomemben del doživljanja posameznikov z OKM. Zanjo so značilne obsesije oz. obsesivne misli (npr. o okužbi, škodi drugemu,…) in kompulzij oz. ponavljajoča dejanja (npr. umivanje rok, preverjanje), ki služijo zmanjšanju anksioznosti, vendar ki so način, kako oseba skuša zmanjšati svojo anksioznost.